Poleg običajnega oranžnega korenja obstaja tudi korenje drugih barv. Nekatere vrste je težko dobiti, a se je vredno potruditi. Tu je kratek seznam:
- Belo korenje verjetno vsebuje najmanj hranil, a kljub temu premore dragocene fitokemične snovi. Ima zelo blag, nekateri pravijo tudi 'dolgočasen' okus.
- Rumeno korenje vsebuje lutein, ki je kot nekakšna sončna krema za oči. Ima nežen, blag okus, s priokusom po zemlji.
- Oranžno korenje je bogato z betakarotenom, ki se v človeškem telesu spremeni v vitamin A. Zelo sladko in sočno, z največjo vsebnostjo sladkorjev.
- Vijolično korenje polega betakarotena vsebuje veliko antioksidanta antocianina. Ima izrazit priokus po zemlji in včasih rahlo pikantno aromo.
Najboljše korenje je tisto, ki ga vzgojite sami, vendar vsak nima potrebnega časa in prostora. Za redno sočenje potrebujete res veliko površino, zasejano s korenjem. Če le morete, kupite korenje iz ekološke pridelave. Le tako ste lahko prepričani, da ne vsebuje pesticidov, zato lahko po želji iztisnete sok tudi iz cime (v uporabi so tudi izrazi zeleni nadzemni del, perje, listi), bogate s hranili.
Če korenje ni ekološko pridelano, ne kupujte korenja s cimo. Morda res zgleda privlačno, vendar ni optimalno za sočenje, saj kapilarni vlek v korenčkih še naprej vleče vodo iz njih v liste še potem, ko je korenje izpuljeno iz zemlje. Rezultat je zmehčano in manj sočno korenje. Tako korenje je ponavadi tudi tanjše in razmeroma drago glede na to, kaj dobite za svoj denar.
Izberite karseda čvrsto korenje. Vrh korenov naj bo zelen, ne pa rjav ali črn. Poskusite upogniti koren. Manj ko je upogljiv, bolje je. Dajte prednost debelim korenom, četudi to pomeni več dela s pripravo, kajti največ soka je v sredici korenov. Debelejše korenje ima več soka v razmerju do pulpe, kar enostavno pomeni, da iz kilograma debelega korenja iztisnete več soka. Tudi naravni sladkorji so bolj skoncentrirani v sredici, zato je sok iz debelega korenja slajši.